Včasih kaj ušpičim… A samo zato, da preživim

Vračam se iz službe, kjer smo imeli cel dan izobraževanje. Sidrajo se zanimive misli. Ena sodelavka mi je namreč povedala, da je res lepo, da tokrat nisem priletela zadnji trenutek ali celo zamudila, kot mi to včasih uspe. Dodala je še, da je celo prvo predavanje razmišljala o tem. Spet druga pa me je vprašala, kako to, da sem oblekla krilo, če pa je zunaj mrzlo in me čisto resno vprašala, če imam mogoče kasneje skriti zmenek?

O sem se morala nasmejati! Res se globoko opravičujem vsem, ki zamudijo predavanje zaradi tega, ker se v svoji glavi ukvarjajo z mano in mojim življenjem. Ja, res nekako ni moje, da bi na vsako stvar- sploh na tisto, na katero »se mora«, prišla pol ure prej. Pa ne, da česarkoli ali kogarkoli ne spoštujem, da se razume. Sem se celo ujela pri misli, če bi to morala spremeniti v prihodnje. A sem jo hitro opustila. Sem pa imela kratko samoanalizo. Če pridem v službo v zadnjem trenutku, mogoče to pomeni samo to, da sem prej zajtrkovala z otroci in jih potem odpeljala v vrtec in v šolo, preskočila jutranjo ihto, vsakega posebej objela ter mu zaželela čudovit dan. Če pa sem vmes izračunala, da bom prišla v službo predčasno, sem se pa ustavila še v parku, naredila nekaj dihalnih vaj in objela bližje drevo. Ja vem, za mnoge sem čudna. A meni služi. V moji glavi mi je dobro. Tudi v mojem čutenju. In nekako sem prepričana, da sem k tistemu predavanju in marsikateremu drugemu doprinesla več kvalitetne vibracije, kot če bi pol ure prej sedela v prostoru in z eno sodelavko obrekovala drugo.

In ja, krilo sem oblekla, ker se v njem res dobro počutim. Že dolgo se ne oblačim več zato, da bi bila všeč drugim, ampak zato, ker vem, da me obleka podpre pri moji vibraciji in v mojem čutenju. In nimam skritih zmenkov. Če pa bi jih imela, pa je spet moja stvar in o tem sigurno ne bi razpredala s sodelavko, ki se resno ukvarja s tem, kaj in zakaj sem oblekla kot sem se.

Priznam, včasih prešpricam kakšno stvar, ki »se mora«, ampak samo zato, da preživim v prostoru in času, kjer se znajdem. Z vsem spoštovanjem do vseh, ki stvari organizirajo. Včasih enostavno ne zmorem. In takrat se ustavim, ker sedaj že vem, da bo s tem v mojem svetu nastalo manj »kolateralne škode«. Se spomnim, da sem pred časom po petnajstih minutah odkorakala iz organiziranega predavanja za starše. Enostavno nisem mogla zavibrirati s tem, kar je predavatelj podajal in sem šla raje po otroke in z njimi v bližnji gozd na sproščeno pustolovščino. Takrat smo vsi mnogo bolj rabili točno to. In nisem se počutila niti malo slabša mama, kot tista, ki je odnesla mnogo koristnih nasvetov od predavanja. Niti boljša. Enostavno se zavedam, da pri vzgoji otrok kakor tudi v partnerstvu, v službi, v gospodinjstvu, v širši skupnosti in še kje, delam napake. A kaj je prav in kaj je narobe? Kdo določa merila? Kdo ve, kaj je v danem trenutku najboljše za vse nas?

In še to. Noro sem hvaležna za moje prijateljice. Priznam. Vmes rabim ta odklop. Da grem s prijateljico na kavo. Kot nekoč, v študentskih časih. Včasih se odpeljeva s kolesom. Včasih zavijeva vmes še v kakšen butik in se zabavava med pomerjanjem oblek. Včasih kaj kupiva in ima tisti kos eno dodatno vrednost. Spet drugič je to samo izmenjava mnenj. Poleti greva supat na bližnje jezero. Všeč mi je, da so ta druženja pristna in vedno se vrnem sproščena. Takrat tudi spustim pričakovanja. Spustim tisti notranji krč, kaj vse še »moram-o«. In potem sem vedno znova presenečena, kaj vse smo sposobni ustvariti, ko smo sproščeni. Takrat se mnogo hitreje pokosi trava, pograblja listje, skuha kosilo, pospravi perilo, splanira dopust in še kaj… In bo držalo. Pri nas že. Zadovoljna mama. Zadovoljni vsi.

Menim, da smo tukaj z namenom, da izkušamo različne situacije in izzive ter pri tem spustimo krč resnosti in perfekcionizma. Mislim, da je dobro, da želimo biti v določenih vlogah 100- procentni. A težava je, da potem želimo biti še 150-procentni. In pri tem izgubljamo svoje ravnovesje.

Sprosti se. Ne obsojaj. Življenje je res prekratko. Dragoceno je, da vsak ustvari svoj način delovanja glede na vrednote po katerih se orientira. Jaz se držim načela: »Bodi svetloba, ki jo želiš videti v svetu.« Koliko radosti pa si na račun svoje norosti ustvarim, pa je odvisno samo od mene.