Pred dnevi smo se z otroki na poti iz ene prireditve na kratko ustavili pri mojih starših. Starejša kmečka hiša z velikim sadovnjakom in vrtom, kjer sem odraščala, mi vedno znova vzbudi kakšna nova čutenja. Na ta kraj se vračam s spoštovanjem in z razumevanjem vseh in vsega.
Bila sem oblečena v čudovito obleko, ki sem jo pred kratkim kupila in se v njej počutim res ženstveno, ter obuta v sandale z visoko peto. Pozdravili smo. Otroci so, potem ko so objeli babico, z dedkom zbežali v sadovnjak. Jaz pa sem prestregla mamin pogled. Saj vem. Nič ni pomenil. Komu drugemu. Jaz pa vem, kaj je sporočal …
Odkar vem zase, sem delovala iz potrebe po dokazovanju, kaj vse zmorem in kolikokrat zmorem iti preko sebe. Ni ga večjega “buldožerja” kot ženska, ki želi delovati s čisto moško energijo. Vse do trenutka, ko vse v tebi kriči – ne zmorem več! Telo odpove. Dobiš diagnozo in če te ne ustavi prva, jih dobiš še več. Mene je pri 20 ustavila prva in takrat sem vedela, da je čas za spremembe. Sploh, ko je ta diagnoza vključevala informacijo, da obstaja velika verjetnost, da ne bom imela otrok. Takrat sem začela “bežati” in iskati v tujih deželah tisti “manjkajoči” del sebe. Po nekaj letih sem se vrnila na prekmurske ravnice in dojela, da tega manjkajočega dela ne bom našla zunaj sebe. Hvaležna sem svojemu možu, da je videl princeso, ki je bila skrita globoko v meni in me začel spodbujati k temu, da sem začela postopoma čutiti svojo čudovito žensko energijo. Odkrila sem neverjetne vibracije v svojih globinah. Nisem jih več tlačila. Dopustila sem si čutiti svojo milino, nežnost, radost, strast …, kakor tudi svojo globoko ranljivost. Spustila sem potrebo po dokazovanju, kaj vse zmorem. Čeprav sem bila naučena, da preziram vse, kar je nežno, lepo in ženstveno, so me te stvari začele privlačiti oz. sem si to končno priznala. Neverjeten je bil občutek, ko sem oblekla prvo čisto mojo obleko in v njej preplesala celo noč. Takrat sem prvič zares začutila, kaj pomeni ženski žar. Brez potrebe, da se počutim “krivo”.
