Ura je 2:30 zjutraj. Parkirala sem avto na dvorišču. Malo sem še posedela in pustila, da so solze odpolzele po licu … Težko jim dodam predznak. A vsekakor so podobne tistim, ki so mi pred leti šle tako zelo na živce. Mamine. Vedno, ko sem odhajala, je jokala. Pa se nista obrnile še dve dekadi in jih točim sama. Naš prvorojenec je odpotoval za nekaj dni. Pa nič takega. Saj je že večkrat. Sicer tokrat prvič z letalom in angleškimi funti, vendar sem mirna in nekje v sebi vem, da bo vse dobro.
Zaupam učiteljem in vsem drugim okoliščinam, da bo dobro. Nekje v sebi za-upam, da se bo znašel in da je do sedaj osvojil nekaj manir lepega vedenja. To kar stiska, je nekaj drugega. Je trenutek, ko prepoznaš, da se nekaj spreminja. Mislila sem, da bom to doživela ob določenih prelomnicah: ob valeti, maturantskem plesu ali ob katerem posebnem dogodku … A bil je dovolj ta en objem pred odhodom. Bil je drugačen. Pogledal me je v oči … Bil je to en drug pogled in mi z globokim glasom povedal: ‘Hvala ti mama za vse!’ Potopila sem se v ta objem, spoznanje pa se je sidralo kasneje. Odpeljala sva se do avtobusa in na hitro izmenjala še nekaj tem. Čisto cool sem mu še pomahala in zadrževala solze. Dokler nisem sama sedela v avtu in bila hvaležna za meglo, da sem morala voziti počasneje.
FOTO: osebni arhiv
A da najdem nekoga, ki mu je to uspelo, ne da bi bil negotov in v kakem trenutku prepričan, da bi lahko nekaj drugače. Tudi če razumem vso teorijo, je to v praksi tako zelo drugače. Tako zelo različni in edinstveni smo starši. Tako zelo različni in edinstveni so otroci.
Nekoč sem imela idejo, da bom brala knjige o tem, kako vzgajati otroka. Nekaj njih mi je celo uspelo prebrati. In bila pri nekaterih tudi navdušena. V nekem trenutku pa sem dojela, da sem najbolj pristna mama svojim otrokom, ko se sprostim, pozabim na vsa pravila in samo sem – z njimi v otroški igri in veselju. Ko skačemo po lužah in smo blatni ter mokri do kosti. Ko se valjamo v travi, opazujemo žuželke in gledamo oblake. Ko kolesarimo in se pogovarjamo. In tudi takrat, ko sem žalostna ali prestrašena, sem iskrena z njimi. Dovolim jim, da so ob meni. Povem jim, da tudi starši delamo napake in da je to del učenja in življenja. Povem jim tudi to, da nisem popolna mama, a da jih imam rada bolj kot vse na svetu in sem hvaležna, da se učimo in rastemo skupaj. Hvaležna sem za vse učitelje in trenerje, ob katerih prav tako rastemo vsi. Vem, da so talenti, ki jih sama pri svojih otrocih nikoli niti ne bi prepoznala. Kako je res vse tako, kot mora biti. In vzponi in padci.
FOTO: Simon Škafar
